Pisanje in urednikovanje me je od nekdaj privlačilo. Urednikovanje sprva manj, po otroški dobi spoznavanja z zadevami, pa vedno bolj. Imel sem res srečo, da sem bil kot pisec opažen in sem se znašel na tako prestižnem mestu. In nikoli si takrat ne bi mislil, da bom toliko časa. Zdržal. Ja, zdržal. Ker urednikovanje ni lahek posel. Je svojevrstna borba. Za pridobivanje dobrih avtorjev in fotografov. Opravka imaš z izdajateljem, ki ni vedno lahek sogovornik. Potem so tu še kolegi uredniki, pa lektorji, risarji, oblikovalci, tiskarji … Revija je namreč proizvod kolektiva. Ožji je uredništvo, širši pa vsa ta omenjena ekipa.

 

Začetki niso bili lahki, predvsem je bilo precej trenja na relaciji izdajatelj-urednik. Kar dva predsednika sta me hotela zamenjati. Napovedovali so mi skorajšnji konec ob takšnem delu, kot sem ga prikazal. Bivši visoki funkcionar, ki ni uspel uspešno končati niti enega od dveh mandatov, je pisal na spletu kako sem nesposoben. Jaz pa sem zamenjal že štiri predsednike in njihove mandate in sem še vedno tu. Bili so trenutki, ko sem se že trdno odločil, da bom s tem poslom zaključil. Pa me potem vedno prepričajo pisma, ki jih prejmem, pisma zahvale ali pohvale. Vas, bralcev. In točno zaradi tega še vztrajam.

Začeli smo na starem, manjšem formatu. Potem sem z ekipo začenjal podobo in vsebino revije izboljševati. Na mojo pobudo smo uvedli logo Revija za ljubitelje gora (letos smo ga spremenili v Najstarejša slovenska revija, ki še izhaja), pa teme meseca in sredico (Z nami na pot) in prešli na večji format (blizu velikosti A4). Prelomi, ki jih prej v sto letih niso naredili. Res je, lahko bi bila revija še boljša, kot mnogi trdijo. A žal nismo tako organizirani kot recimo revija Ribič ali Lovec, ki imajo zaposlene cele uredniške ekipe. Treba je namreč vedeti, da je naše delo le honorarno, torej tisto po službi. In še nekaj me silno veseli: delo s sedanjo uredniško ekipo. Ko smo ostali sami, ko nas je zapustilo nekaj najbolj izkušenih starih borcev, je dejansko ekipno vzdušje eskaliralo. Koliko dobrih idej in pobud smo deležni od te mladine, pa čeprav nimajo toliko izkušenj kot so jih imeli ta stari. Neverjetno! Prav z vsemi sem zadovoljen in prav vsakemu sem hvaležen da je v ekipi. Pa se ne strinjamo vedno o vsem, a znamo različnost sprejemati, poslušati argumente drugih in se sporom izogniti brez osebnih zamer, vse v dobro revije.
Veseli me, da ste, zvesti bralci, še vedno z vami. Ne glede na vse pritiske spleta, družbenih omrežij, video posnetkov itd. in da z nami vztrajate. Dokler boste vi, bomo tudi mi. Ne njuno jaz, pač pa uredništvo Planinskega vestnika. V veselje nam je delati za vas.

Tako kot vsak mesec, smo vam tudi za poletno branje pripravili celo vrsto člankov, upam da zanimivih. Vzemite v roke našo in svojo revijo. Z njo podpirate dejavnost planinske organizacije, s tem podpirate publicistično dejavnost PZS. Beremo se spet septembra. Pa srečno.

 

Več preberite na planinskivestnik.com ali v reviji, ki jo kupite tudi preko spleta.